POMARANČNI SOK

Foto: bighornplateau1, Flickr

Kar tretjina vseh pomaranč na svetu prihaja iz Brazilije, kjer pridelajo tudi več kot polovico celotne količine pomarančnega soka. Trgovci po celi Evropi ga prodajajo po vedno nižjih cenah pod okriljem svojih blagovnih znamk in ustvarjajo ogromne dobičke – seveda na račun delavcev, ki obirajo pomaranče in jih predelujejo v sok. Ti delajo v izkoriščevalskih razmerah in v večini primerov živijo v globoki revščini.

Naše police so polne »sončne« Brazilije.

Brazilija igra kar 80-odstotno vlogo v svetovni trgovini zmrznjenega koncentriranega pomarančnega soka. Ker ima Amerika svojo močno pridelovalno industrijo, kar dve tretjini brazilskega koncentrata potujeta na police evropskih trgovcev. Glavni akterji na brazilskem trgu so tri multinacionalke, ki s svojo agresivno cenovno politiko ves čas nižajo cene pridelka. V zadnjih letih se je njegova cena tako drastično znižala, da ne pokrije stroškov plantaž, ki so zaradi vedno večjega števila bolezni, ki napadajo pridelek, vedno višji. Ta padec cen pa prizadene predvsem ljudi na začetku dobavne verige – kmete in delavce, zaposlene na plantažah in v tovarnah.

Naporno delo na plantažah nadzorujejo oderuški posredniki.

Pomaranče se v večini primerov obirajo ročno, zato je obiranje fizično zelo zahtevno delo. Opravljajo ga predvsem migranti ali revni moški, ki jih na južne plantaže pripeljejo s severa države. Delo je sezonsko, zato se jih je večina primoranih po koncu obiranja preseliti na kakšno drugo plantažo, npr. sladkornega trsa.

Delo dobijo preko lokalnih posrednikov, ki jih zaposli podjetje in novačijo delavce po vsej državi. Posredniki poskrbijo za prevoz in za 24-urni nadzor nad delavci – oni so tisti, ki delavca zaradi manjše produktivnosti ali bolezni tudi denarno kaznuje. Že tako obubožani delavci se pri posredniku zadolžijo že s tem, ko jih pripelje na plantažo. Transport jim mastno zaračunajo in zahtevajo oderuške obresti. Plačevati jim morajo tudi hrano in nastanitev, česar pa s svojim zaslužkom ne zmorejo. Domov se ne morejo vrniti, saj morajo odplačati dolg, poleg tega jim posredniki v večini primerov ne vrnejo dokumentov. Če želijo oditi, morajo plačati visoko odškodnino, ki si je nihče ne more privoščiti. Tako jih imajo lastniki plantaž in posredniki v svojih krempljih.

Vsakodnevno v stiku z nevarnimi kemikalijami

Delavci so nastanjeni v majhnih hišah brez tekoče vode in sanitarij, v katerih jih več kot 10 spi v majhni sobi; nekateri zato spijo kar v visečih mrežah pod stropom. Za tovrstno nastanitev je delavec posredniku dolžan okoli 25 evrov na mesec. Njihovo delo je nevarno in naporno, saj pri obiranju cel dan stojijo na majavih lestvah. Ker so lestve dostikrat prenizke, ves čas tvegajo življenje, ko se trudijo doseči više rastoče pomaranče. Za mesečno plačilo 150 evrov, ki ne zadostuje za pokritje osnovnih potreb, kaj šele za odplačevanje dolgov, mora delavec vsak dan obrati približno 1,5 tone pomaranč. Kar med njihovim delom pridejo drevesa večkrat na dan škropit z nevarnimi kemikalijami, ki povzročajo alergijske reakcije in druge zdravstvene težave, predvsem močne glavobole in boleče oči. Ker so njihovi čevlji polni lukenj, jih pogosto pičijo strupene kače ali insekti.