Foto: AgriLife Today
Medtem ko skoraj vso kavo spijemo v gospodarsko razvitih deželah zahoda, pa jo v kar 90 % pridelujejo v deželah v razvoju – v azijskih, južnoameriških in afriških podsaharskih deželah. Produkcija kave je namreč odvisna od izjemno poceni delovne sile; kmetje, ki jo pridelujejo, v največ primerih ne zaslužijo dovolj niti za preživetje.
Kava se prideluje tam, kjer jo lahko obira poceni delovna sila.
Kava je takoj za nafto najbolj prodajana surovina; svetovni trg prinaša letno več kot 50 milijard dolarjev dobička. Kljub temu da so njene največje proizvajalke Brazilija, Vietnam, Kolumbija, Indonezija, Indija, Etiopija, Kenija, Slonokoščena obala, Dominikanska republika, Peru, Gvatemala in Mehika, pa dobički ne ostajajo v teh deželah, ampak se razporejajo predvsem med pet multinacionalk, ki nadzirajo več kot polovico globalnega trga kave: Kraft, Nestle, Proctor & Gamble, Sara Lee in Tchibo. Zaradi pritiskov po nižanju cen iz zahodnega sveta kmetje zaslužijo samo 1 do 3 % prodajne cene kave.
Kmetje iz obupa »zaposlujejo« svoje in tuje otroke.
80 % pridelovalcev kave predstavljajo mali kmetje; to so kmetije z majhnim kosom zemlje, posejanim s kavovci, na katerih morajo svoje rastline obrezovati, pleti, škropiti, gnojiti, žeti, nato pa zrna obirati in jih prenašati v težkih vrečah. Za svoje delo dobivajo tako nizko plačilo, da jim ne zadošča za preživetje; večinoma za svoj pridelek dobijo manj kot 2 dolarja na dan. Ko cene v supermarketih padejo pod višino stroškov pridelave, ne morejo več skrbeti za osnovne potrebe svoje družine, kot so zdravstvene storitve in šolanje otrok. Zaradi nestabilnosti cene prihajajo v obupane situacije, v katerih svoje otroke namesto v šolo pošljejo na polje. Poleg tega so skorajda primorani v izkoriščanje delavcev na poljih, ki dostikrat že spominja na suženjstvo.
Delavci na poljih so nezaščiteni in popolnoma izkoriščani.
Na mnogih plantažah (predvsem v Gvatemali in Slonokoščeni obali) delajo tudi prisilni delavci. Ti se soočajo z verbalnim ali fizičnim nasiljem ter z grožnjami, da bodo ostali brez dela, plačila ali hrane, če s svojim delom ne bodo dosegali »standardov«, ki so največkrat popolnoma nerealni. Med njimi je veliko migrantskih delavcev, ki jim delodajalec celo zaseže dokumente in jim s tem onemogoči, da bi odšli. Pogoji za delo na poljih so zelo nevarni, saj so delavci popolnoma brez zaščitne opreme in s tem lahek plen za strupene kače, pajke in mravlje, katerih piki so za človeka lahko smrtno nevarni. Prav tako z ničemer niso zaščiteni pred pesticidi, ki jih vsakodnevno uporabljajo pri delu. Nastanjeni so v ogromnih skladiščih, v katerih jih živi po več kot 60 (večina skupaj s svojimi družinami) brez vzmetnic, odeje, zasebnosti, varnosti in dostopa do čiste vode ter elektrike. Velika večina jih nima podpisane pogodbe, ki bi jim zagotavljala, da bodo plačani za svoje delo.
Otroci so poceni, tiha, ubogljiva in prestrašena delovna sila.
V mnogih deželah obstajajo dnevne kvote, ki določajo, kakšno količino kavovih zrn naj bi vsak delavec nabral. Da bi dosegel minimalno plačilo, mora na primer delavec v Gvatemali vsak dan nabrati 45 kg kavovih zrn. Ker je to skorajda nemogoče, mnogi obiralci pripeljejo s sabo na delo svoje otroke, ki jim pomagajo pri obiranju. Ker ti otroci v resnici niso zaposleni, nimajo nikakršnih delavskih pravic. Tako kot njihovi starši so izpostavljeni nevarnim delovnim pogojem – izjemni vročini, nošenju težkih bremen, pikom živali, nevarnosti ostrega orodja, ki ga uporabljajo pri delu, ter ravnanju s strupenimi pesticidi. Delovni dan je neusmiljen in poteka od zgodnjega jutra do noči. Otroci so tiha, ubogljiva in prestrašena delovna sila, ki je deležna resnih kršitev človekovih pravic. Po ocenah mednarodnih organizacij je samo v Keniji več kot 30 % obiralcev kave mlajših od 15 let.
Foto: Trocaire/Irska, Wikimedia