Foto: USAID
Na všitkih na naših oblačilih se kot države proizvodnje največkrat pojavljajo Kitajska, Bangladeš, Indija in Vietnam. Samo na Kitajskem je v tekstilni industriji zaposlenih več ko 11 milijonov ljudi. Dejstvo, da se za proizvodnjo oblačil skriva ogromno suženjskega in otroškega dela, je znano že dolgo časa, pa kljub temu države, v katerih se to dogaja, ne naredijo ničesar. Zato se v nehumanih delovnih pogojih tekstilne industrije še vedno znajde na milijone ljudi.
Groba izkoriščanja v vseh začetnih členih dobavne verige oblačil
V letu 2012 je bil svetovni tekstilni trg vreden 1.7 trilijona ameriških dolarjev in je zaposloval približno 75 milijonov ljudi. Za obstojem celotne panoge se skriva izkoriščevalska dobavna veriga, ki vključuje tako procese pridelave in obdelave bombaža kot dostave v trgovske centre. Najbolj zahtevna dela opravljajo začetni členi verige, ki zaslužijo najmanj. Največji kos pogače od prodanega oblačila pa – kot pri večini ostalih izdelkov – odnese končni trgovec.
Bombaž – po dveh stoletjih ga še vedno obirajo sužnji.
Grda zgodba o tekstilni industriji se začne že pri njeni osnovni surovini – bombažu. V vseh največjih proizvajalkah bombaža (Kitajska, Indija, Pakistan, Brazilija, Uzbekistan in Turčija) so mednarodne organizacije odkrile resna kršenja delavskih in človekovih pravic ter izrabljanje otroškega dela. Alarmantno pogosto je tudi prisilno delo.
V pridelavo bombaža je vključenih ogromno otrok, ki so ponekod glavna delovna sila. Delodajalci jih najemajo predvsem zaradi njihovih majhnih prstkov, saj z njimi ne poškodujejo pridelka. Zadolženi so za prenos cvetnega prahu z ene rastline na drugo ter za obiranje, predelavo, barvanje in tkanje bombaža. Pri barvanju uporabljajo zdravju nevarne kemikalije. Blago barvajo v velikih bazenih, v katere gre večina otrok in žensk brez zaščitne opreme. Poleg dela na plantažah so otroci vključeni tudi v delo v tovarnah. Tam barvajo blago, šivajo gumbe, režejo in obrezujejo niti ter zlagajo in pakirajo oblačila. Opravljati morajo tudi kakšne zahtevnejše naloge, kot je na primer vezenje. Vsa ta dela opravljajo za minimalno ali celo nič plačila. Izpostavljeni so 12- do 16-urnemu delavniku na ekstremnih temperaturah, škodljivim vplivom pesticidov in insekticidov ter fizičnemu in spolnemu nasilju. Izčrpanost, vročinski udar in huda podhranjenost so zelo pogosti, predvsem pri otrocih, mlajših od 15 let.
V Indiji je zelo pogost primer, da otroci obirajo bombaž zato, da odplačajo dolg svojih staršev. Starši prejmejo »vnaprejšnje plačilo« za otrokovo delo na polju v času rasti bombaža. Ko je konec tega obdobja, pa jih lastniki ne spustijo več iz svojih krempljev. Včasih se odplačevanje majhnega dolga vleče celo več generacij.
Znan primer prisilnega dela na poljih bombaža je Uzbekistan. Vsako leto je septembra v obiranje bombaža prisiljenih 2 milijona šolarjev, ker tako ukaže vlada. Šole za nekaj mesecev zaprejo svoja vrata, učitelji pa morajo postati nadzorniki dela na poljih. Vlada lastnikom polj določi produkcijske kvote in če jih ne dosežejo, jim zaseže farmo ali jih javno poniža. Zato morajo otroci delati 12 ur na dan, in to pogosto brez hrane ter seveda brez kakršnekoli zaščitne opreme. Spijo v umazanih in nezračnih barakah sredi polja, ki sicer služijo shranjevanju strojev. Dosegati morajo tako imenovano »šolsko kvoto«, kar pomeni 50 kg nabranega bombaža na dan. Če kvote ne dosežejo, so pretepeni ali jim zagrozijo s slabimi ocenami ali celo izključitvijo iz šole. Zaradi ogromne količine pesticidov, ki jih morajo uporabljati pri svojem delu, se soočajo z resnimi zdravstvenimi težavami, nekateri pa celo s paraliziranostjo ali smrtjo.
Foto: CSIRO, Wikimedia Commons
Kdo je napravil vašo srajčico?
Znano je, da se suženjsko delo ne konča pri obiranju bombaža, ampak se skriva tudi za izdelavo oblačil nekaterih najbolj znanih blagovnih znamk, in to ne glede na to, ali so iz nižjega ali višjega cenovnega razreda. Razmere v »suženjskih tovarnah« so zelo slabe. Države, ki omogočajo takšno delo, so predvsem Bangladeš, Indija, Vietnam, Kambodža in Kitajska, kjer izdelujejo največ tekstilnih izdelkov za evropsko in ameriško tržišče.
Znane blagovne znamke lahko prodajajo oblačila za 15 evrov in manj samo zato, ker jih šivilje na drugem koncu sveta šivajo za nekaj centov na uro. Tovarne so po poročanju organizacije Human Rights Watch »vroče in glasne«, delavci pa se množično onesveščajo. Kljub temu pa oblasti zatrejo vsakršen poskus protesta delavcev. Tovarne redno zaposlujejo tudi otroke, mlajše od 15 let, čeprav tega zakonodaje ne dovoljujejo. Več kot 90 odstotkov delovne sile v tovarnah je žensk, ki so odpuščene takoj, ko zanosijo. Uporaba stranišča v 10- ali 12-urnem delavniku izzove besne napade šefov. Delavci naj bi bilo nagrajeni (s 50 ameriškimi centi), če presežejo dnevne norme, ki so zelo visoke (npr. 2000 srajc na dan). Vendar pa te nagrade potem nikoli ne prejmejo.
Problematika izkoriščanja tekstilnih delavcev se je v svetovnih medijih pogosteje začela pojavljati po odmevni katastrofi leta 2013 v Bangladešu, kjer se je zrušila tovarna oblačil Rana Plaza in pod seboj pokopala več kot 1000 delavcev. Dogodek je odprl veliko vprašanj glede ustreznosti pogojev, v katerih delavci delajo. Delavci so izpostavljeni vročini, natrpanosti in slabemu prezračevanju, zaradi česar delavnice imenujemo sweatshops ali »potilnice«. Sweatshop ali sweat factory je pojem za delovno mesto, ki ima slabe in socialno nesprejemljive delovne pogoje. Delavci v potilnicah tudi prespijo, saj imajo na voljo le 3–4 ure počitka. Higienske razmere tu so zelo slabe, v delavnicah pa kljub temu živi tudi veliko število otrok, ki so ugrabljeni in prisiljeni v vsakodnevno tlako za naša oblačila.
Tekstilno industrijo spremljajo ogromni kontrasti.
Dobiček svetovno znanih znamk oblačil letno presega več bilijonov dolarjev. Za primer lahko vzamemo franšizo Inditex, ki ima v lasti nekaj znanih blagovnih znamk. Samo v prvih devetih mesecih leta 2015 je zabeležila 16% rast dobička, ki je znašal vrtoglavih 15 bilijonov ameriških dolarjev. Ustanovitelj te franšize je v nekem obdobju dnevno zaslužil 66 milijonov.
Kljub tem visokim zneskom pa je večina oblačil teh trgovin narejena v potilnicah. Tam si delavec, katerega mesečna plača znaša največ 50 dolarjev, ne more privoščiti niti konkretnega dnevnega obroka, kaj šele oblačil, ki jih vsakodnevno izdeluje.
Norveški realistični šov je poslal tri mlade modne privržence v Kambodžo, ki je ena izmed najbolj značilnih držav s sweatshopi. Namen eksperimenta je bil, da trije mladostniki za en mesec izkusijo košček vsakodnevnega življenja tekstilnega delavca. Glede na to, da so osveščeni glede razmer v modni industriji, so mislili, da so pripravljeni na vse.
Trojica, ki na začetku sicer kaže brezskrbno zanimanje in samozavest, kot del eksperimenta opravi en dan dela v eni izmed tovarn. Ena izmed trojice, Frida, ima občutek, da se dan ne bo nikoli končal, da sedi za mizo ter utrujena in lačna ponavlja isti šiv uro za uro. Pove, da se čuti ujeta v neskončni krog trpljenja in da jo vse boli. Kar jo najbolj pretrese, pa je to, da ta tovarna očitno ni med najslabšimi, glede na to, da si je upala odpreti svoja vrata. Mladostniki so imeli za izziv tudi poskrbeti za obrok z enodnevnim zaslužkom. Ugotovijo, da se delavci tovarn z zaslužkom komaj preživljajo, kaj šele, da bi si lahko privoščili izdelke, ki jih sami izdelujejo. Spoznajo tudi žensko delavko, katere mama je umrla, ko je bila sama še otrok, zaradi podhranjenosti, ker si z zaslužkom iz tovarne ni mogla priskrbeti osnovnih živil.